INTERVJU: Motivacija mladih za delo z lesom se povečuje

Še nedolgo nazaj je bila lesarska industrija ena najmanj obetavnih panog v Sloveniji. Kar je svojevrsten paradoks, saj smo tretja najbolj gozdnata država v Evropi. Visok delež gozdnatosti pa tudi pomeni, da je les strateška surovina.

Čeprav si je panoga od leta 2010 dalje opomogla, k čemur so prispevali tudi različni projekti in akcije, pa je šolanih lesarjev še vedno premalo, kar se pozna tudi v proizvodnji lesarske industrije.

V ekipi, ki pripravlja konferenco GOSS, smo veliko časa posvetili razmišljanju o vzrokih za takšno stanje. Spoznali smo, da šola predstavlja pomemben element pri vzgoji prihodnjih obdelovalcev lesa, lesarskih tehnikov itd. Zato smo v program okrogle mize, ki bo potekala v okviru konference, vključili tudi go. Meto Kamšek, danes upokojeno ravnateljico Gimnazije in srednje šole Kočevje. Pogovarjali smo se o prihodnosti lesarskega poklica in o projektih, ki so v tem času nastali prav iz želje in potrebe po večji prepoznavnosti lesarske dejavnosti.

 

Pozdravljeni, ga. Kamšek. Pa začnimo – kako to, da smo imeli in mogoče še imamo, v gozdnati deželi, kot je Slovenija, tako podcenjevalni odnos do lesa? Kje po vašem tiči razlog?

Žal je bil poklic »mizar« vedno nekje na repu lestvice priljubljenih poklicev in ni predstavljal prestiža ali statusnega simbola. To pa je zagotovo pripomoglo k temu, da se otroci niso odločali za ta poklic. Tudi po razpadu Jugoslavije je veliko dobrih lesnih in pohištvenih podjetij propadlo, kar tudi ni pripomoglo k priljubljenosti poklica. 

Če izhajam s svojega profesionalnega vidika, se otroci in njihovi starši, pogosto nezavedno, pri vpisu v šolo odločajo tudi o prihodnjem statusu poklica. Postavlja se jim vprašanje »Kakšen status mi bo dokončanje takega poklica prineslo v prihodnosti?«

Ko sem pogosto razmišljala, kako privabiti več dijakov k vpisu v lesarski program, sem spoznala, da se je treba promocije poklica lotiti drugače. Očarati in navdušiti smo morali ne samo dijake, temveč predvsem njihove starše. Izhajali smo iz želje, da les naredimo »fancy« in da vrnemo vrednost lesarskemu poklicu v vseh oblikah. Tu namreč ne gre samo za izdelovanje »navadnih« miz. Takoj ko vdahnemo lesu še oblikovanje, dobi izdelek dodano vrednost.

 

 

Meta Kamšek, dolgoletna ravnateljica Gimnazije in srednje šole Kočevje

 

Kaj ste kot šola naredili za dvig prepoznavnosti oziroma prepričanja, da je delo z lesom »fancy«, če uporabimo kar vašo besedo?

Vsaka zgodba ima prelomni trenutek, ki spremeni tok dogajanja. Tako je bilo tudi pri nas, saj smo imeli leta 2012 velik požar na šoli. Seveda smo po požaru obnovili celotno šolo in »v dar« dobili moderno šolsko lesarsko delavnico. Žal pa smo še vedno beležili skoraj minimalni vpis v ta program. Kar je bila tragedija – smo občina, ki živi v objemu gozda, zanimanje za predelavo lesa pa tako majhno.

Takrat mi je postalo jasno, da zgolj s promocijo programov in same delavnice ne bomo pridobili novih dijakov in niti prepričali staršev. Morali smo poseči globlje in radikalneje. Tako smo v šoli zbrali ekipo ljudi, povezali smo se še s podjetjem Kočevski les in Obrtno zbornico Ribnica, nekaj ribniškimi rokodelci in skupaj skupaj pristopili k projektu, ki smo ga poimenovali Festival lesa.

 

Zakaj festival in kaj ste se s tem želeli zares doseči? Kakšni so bili cilji?

Kot imamo napisano na spletni strani, Festival lesa podpira identiteto mesta Kočevje, ki je zgrajena na vrednotah naravnega okolja, predvsem gozdov in pragozdov. Seveda pa je nastal z namenom povezovanja akterjev, ki so tako ali drugače povezani z lesom.

Festival ima začrtane tri smeri delovanja:

  • Spodbujanje novih oblik, v sklopu katerih zdaj že osmo leto poteka Mednarodni oblikovalski natečaj za Prastol. Tu se lahko pohvalim, da smo v teh letih dobili res ugledno žirijo in veliko število tekmovalcev oziroma udeležencev, ki nam pošljejo predloge za ta stol. Žirija izbere tri najboljše predloge, ki jih kasneje izdelamo. Projekt Prastola je postal odlična priložnost za sodelovanje s podjetji – ti kot pokrovitelji dobijo enega od stolov v svoje podjetje in postanejo njegovi varuhi in ga razstavijo v svojih poslovnih prostorih. Na ta način še dodatno krepimo sodelovanje med izobraževalnim in podjetniškim sektorjem.
  • Druga smer, ki smo si jo zadali, je širjenje novega znanja uporabe lesa. Organiziramo veliko delavnic za različne javnosti, kjer se učimo dela z lesom. Izvajamo pa tudi individualna svetovanja pri  preurejanju lesenih detajlov stanovanjskih hiš. Letošnjo zimo smo začeli s programom, ki smo ga poimenovali Leseni abonma in je namenjen otrokom med 8. in 11. letom starosti. Ocenjujemo, da je to starost, ko otroci sprejemajo prve odločitve o prihodnjem poklicu. Odziv je bil izjemen. Na razpisanih 12 mest smo prejeli prijave za 2 skupini, fantov in deklet.  
  • Tretja smer pa je razmišljanje o novih rabah lesa – iz te smeri se je razvil Strokovni forum »Wood Tech Talks«, na katerem združujemo nove teme, povezane z lesom, predvsem pa predstavljamo dobre zgodbe o inovativnih rabah lesa.

 

Kako se podjetja – pokrovitelji vključujejo v Festival lesa, saj jih je na vaši spletni strani navedeno kar veliko. Kdo se najpogosteje odloča za sponzorstvo in zakaj?  

Festival lesa deluje že 10 let in v tem obdobju smo nagovorili kar precej pokroviteljev. Menim, da je naše sodelovanje dobro, konstantno in da se vsi zavedajo, da je promocija celotne panoge lesarstva pomembna. Sama podjetja nimajo časa za izavajanje obsežnejših kampanj o lesu.

Za sponzorstvo se odločajo deloma lokalna podjetja, ki sodijo tudi na področja izven lesarstva ter regionalna podjetja in podjetja, ki poslovno sodelujejo s Kočevskim lesom ali drugimi gospodarskimi subjekti v občini.

 

   

“Vsako leto bolj se podjetja zavedajo, da primanjkuje kadrov vseh vrst, stopenj in smeri. V sodelovanju vidijo način, da opozorijo prihodnje generacije na svoj proizvodni program. Celotna družba se spreminja, enako se spreminjajo tudi načini, kako privabiti nov kader.« 

 

Kje vidijo podjetja svojo dodano vrednost?

Vsako leto bolj se podjetja zavedajo, da primanjkuje kadrov vseh vrst, stopenj in smeri. V sodelovanju vidijo način, da opozorijo prihodnje generacije na svoj proizvodni program. Celotna družba se spreminja, enako se spreminjajo tudi načini, kako privabiti nov kader. 

V zadnjih letih so kuharski programi na TV kanalih zelo popularni. Ne vem, če je bilo to načrtovano, toda vpis na kuharske programe se je tudi v Sloveniji zelo povečal. Enako so znali povedati predstavniki gozdarskih šol in fakultet v alpskih deželah, da se je znatno povečal njihov vpis po predvajanju serije »Gozdarska hiša Falkenau«.

 

Foto: Tina Žele

 

Kaj nam to pove o promociji poklicev?

Mladi živijo v času novih medijev in družbenih omrežij in si preko njih  oblikujejo podobo o uspešnosti. Ko razmišljajo o prihodnjem poklicu, se želijo identificirati ne samo s poklicem, temveč predvsem z uspešno zgodbo podjetja oziroma panoge, v katero vstopajo. To jih pritegne, in so pripravljeni prisluhniti zgodbam podjetij. 

Prav zato je smiselno, da jim podjetja omogočijo vpogled v (prihodnje) delovno okolje. Mladi z lahkoto obvladajo nove tehnologije, s katerimi se starejši spopadamo z mnogo več napora. Hitreje obvladajo dela na novih strojih in računalnikih.

Zato je moj poziv podjetjem vedno ta, da naj povežejo svojo redno dejavnost z digitalizacijo in naj sporočajo svoje uspešne zgodbe na družbenih omrežjih. Tako jih bodo mladi opazili. Povezovanje modrosti starejših in spretnosti mlajših je zagotovo recept za napredek in uspeh.

 

   

“Vpis v lesarski program v Kočevju se postopno povečuje. Zadnji dve leti je skokovito porasel, kar gre pripisati tudi številčnejšim generacijam in dobremu delu šole in morda tudi naši dejavnosti. Kar mene osebno izredno veseli in kar v zadnjih letih opažamo pa je, da se na lesarsko šolo vpišejo tudi posamezniki odličnjaki, ki začutijo, da je les »njihov« material.« 

 

Ali se vse te dejavnosti že poznajo pri vpisu na šolo?

Po moji oceni se odnos javnosti do lesa spreminja. Znatno so k temu pripomogle tudi kampanje ozaveščanja o pomenu lesa kot materiala nove dobe. Mednje  sodi tudi Festival lesa. Pogosto slišimo zelo pozitivne odzive na svoje dejavnosti v lokalnem okolju in tudi širše po Sloveniji.

Vpis v lesarski program v Kočevju se postopno povečuje. Zadnji dve leti je skokovito porasel, kar gre pripisati tudi številčnejšim generacijam in dobremu delu šole in morda tudi naši dejavnosti. Kar mene osebno izredno veseli in kar v zadnjih letih opažamo pa je, da se na lesarsko šolo vpišejo tudi posamezniki odličnjaki, ki začutijo, da je les »njihov« material. Če je do zdaj veljalo, da je lesarska šola primerna za tiste, ki imajo težave z učenjem v osnovni šoli, se ta trend počasi že spreminja.

 

Kaj mlade, ki vstopajo na trg dela, po vašem mnenju najbolj stimulira pri izbiri poklica?  

Po mojem osebnem vedenju je plača pomemben stimulator, toda še zdaleč ne edini. Vsi , ki smo kdaj vodili ljudi, vemo, da dvig plače deluje nekaj mesecev, nato bi si zaposleni želeli spet višje plače. Če sledimo plačam v panogi, pa moramo pomisliti še na druge oblike stimulacije, ki sežejo na polje pripadnosti, osebnega razvoja.

Mladi danes izjavljajo, da morajo videti smisel v tem, kar delajo. Torej jim moramo tudi delovno mesto in delo, ki ga opravljajo, osmisliti, oz. kar stalno osmišljati in kazati na smer, kam gremo in kaj želimo skupaj doseči.

 

Ga. Kamšek, najlepša hvala za pogovor.

——

Na okrogli mizi z naslovom Zgodnje izobraževanje kadrov prihodnosti in kako jih zadržati v podjetju, ki bo potekala v okviru GOSS konference, bomo z go. Kamšek še podrobneje govorili o izzivih motiviranja mladih za vstop v lesno industrijo.

Poleg tega pa bomo z ostalimi sogovorniki iskali odgovore na vprašanja:

  • Na kakšen način najučinkoviteje nagovarjati potencialne kadre?
  • Kako sposobne kadre zadržati v proizvodnem podjetju?
  • Kakšna je vloga kakovostnega mentorskega programa?
  • Kako moč blagovne znamke delodajalca pripomore k pridobivanju kakovostnega kadra?
  • Zakaj je pomembno vzpostaviti dober medgeneracijski dialog med zaposlenimi?

 

 

(Visited 163 times, 1 visits today)